1001 film preden umrem

Film se začne s čudovitimi posnetki prebujajočega Pariza in se kmalu z ulice skozi okno preseli v sobo prepevajočega Mauricea, ki se pripravlja na odhod v službo. Ok, sem si mislil, veliko ljudi si zjutraj poje… A Maurice ne neha peti niti na ulici in pozdravlja sosede… Ponovno poje v svoji krojačnici čez par minutk, potem se petje preseli na ulico, kjer prepeva mimoidoči, ki mu malo kasneje pritegne cela vojska, nato se vključi…

Love Me Tonight (1932)

Love Me Tonight (1932)

Se mi zdi, da nisem ravno v obdobju, ko bi bil naklonjen mjuziklom in življenje-je-lepo-pravičnim-in-skromnim-se-godijo-največje-krivice-glavno-da-je-srečen-konec filmom. Film so sicer leta 1990 izbrali v program ohranitve kot “kulturno, zgodovinsko in estetsko pomembnega”.

Ni za v mojo knjigo (vsaj danes ne!).

  • Share/Bookmark

Tudi mesec maj je v kinodvorane prinesel kar nekaj filmskih presežkov:

35 rhums (2008): ne prištevam se ravno med fene Claire Denis, a me je 35 šilc ruma, ki je bil na ogled v okviru Filmskega tedna Evrope, prijetno presenetil. Kljub zelo samosvoji art ekspresiji, počasnemu tempu in preprosti zgodbi, se me je film dotaknil. Morda ravno s svojo preproščino, ki pa zareže najgloblje. Navidezne malenkosti, ki so pravzaprav bolj pomembne kot svetovni nazor, poglabljanje v odnose, čustva in izpovedovanje. En tistih filmov, ki z malo sredstvi povedo zelo veliko in gledalec še nekaj časa svet okuša povsem drugače.

R (2009): Film je bil v Sloveniji prikazan že na Liffu 2010 (?), tokrat pa v sklopu FTE. Danski zaporniški film, ko se zapornik Rune znajde v začaranem krogu nasilja iz katerega se seveda lahko izvije samo še z več nasilja… Relativno brutalen film, avtorjem je odlično uspelo prikazati tesnobo in brezizhodnost. Največ k temu pridoda fenomenalna glasbena podlaga. Noise!

Le Havre (2011): Kaurismäki se vrača s svojo muzo Kati Outinen in naslika to, kar najbolj zna. Portret intimnega odnosa med Marcelom Marxom, nekdanjim pisateljem, in mladoletnim afriškim beguncem. Marx, ki skrbi za obolelo ženo, se poda na misijo zagotovitve dostojnega življenja za temnopoltega mladeniča. Pri tem mu na pomoč priskočijo sosedje, za petami pa mu je policija. Kaurismäki odlično prikaže staro in novo Evrope, hkrati pa me je spomnil, da bom moral obnoviti znanje Kafke…

Pranzo di ferragosto (2009): še zadnji film s FTE v katerem Gianni di Gregorio odigra glavno vlogo, se režira in si napiše scenarij. Skoraj auteur. Lahkotna komedija, ki razčljenjuje odnos italijanskih sinov do njihovih mater (in obratno). Zabavno!

Cea mai fericita fata din lume (2009): Najsrečnejše dekle na svetu se sprva zdi komičen film, a ko bolje pomisliš, žalostno ugotoviš, da režiserjeve besede resnično najbolj povzamejo film in stanje duha: “…[to] je film o kompromisih in lažeh; o filmskem jeziku, s katerim zavajamo; o sreči, žalosti in potrošništvu…” Čeprav na trenutke razvlečen, ponuja odlična izhodišča za preizpraševanje o manipulaciji medijev, potrošništvu in sreči.

Stari Pisker (2012): domača scena je bogatejša za partizanski film. Darko Nikolovski in ekipa navdušencev je posnela enourno akcijo reševanja jetnikov iz zloglasnega celjskega zapora. Kljub na trenutke slabšemu zvoku in kiksu, da v ozadju narava cveti in poganja, akcija pa je bila izvedena decembra (!), o filmu ne morem govoriti drugače kot afirmativno. Pozitivna energija ustvarjalcev je navdušujoča, predvsem pa je navdušujoč Ivan Grobelnik, edini živeči izmed osvoboditeljev, ki je bil prisoten na projekciji. Star je 92 let! Zanimivo mi je bilo, kako mešana publika je bila prisotna v povsem polni dvorani, o najstnikov, študentov, do metuzalemov. V času pomanjkanja nam očitno manjkajo tudi pozitivne zgodbe in pa moralni okvirji. Menim, da so z obiskom gledalci sporočali prav slednje!

Wuthering heights (2011): Andrea Arnold je posnela tudi film Akrvarij, ki je en mojih top 10 filmov, zato sem podobno estetiko pričakoval tudi od Viharnega vrha. Eee.. Recimo, da mi ni problem gledati kostumske filme, tudi knjiga Emily Brontë mi je všeč, a mi je bila tale filmska izkušnja vseeno rahlo dolgočasna. Resda lepa fotografija in kadri, a se mi je malce vleklo. Zanimivo je, da je med projekcijo iz dvorane jezno odšla neka starejša gospa in bentila nad “majhno” sliko. Najbrž ni vedela, da se je Arnoldova odločila film posneti v formatu 1.33 : 1 (ali 4:3) in s tem poudarila intimo, ujetost…

  • Share/Bookmark

Klasična horror zgodba o volkodlaku, ki ga igra (za moje pojme precej okorno) Lon Chaney, v filmu pa nastopi tudi Bela Lugosi, a slednjemu režiser George Waggner namni vlogo dolgo zgolj dobro minuto.

Larry Talbot (Chaney) se po smrti svojega brata po 18ih letih vrne v rodno vas, kjer živi njegov odtujeni oče. Sekira je zakopana in Larry ponovno postane dedič posestva, oče pa (ponovno) dobi sina. Larry se kmalu zagleda v hčero prodajalca in ob prvem obisku antikvarnice od nje kupi sprehajalno palico s srebrnim volkom na držalu, Gwen (Evelyn Ankers) pa mu pove, da okras predstavlja volkodlaka. Dogovorita se za zmenek, pravzaprav ga Larry s svojo vztrajnostjo izsili, a zvečer se jima pridruži Gwenina kolegica Jenny. Slednjo kasneje istega večera napade volk, ki ga Larry s svojo s srebrnim volkom okrašeno palico pobije do smrti. A prepozno, saj Jenny umre, volku pa uspe larryja ugrizniti.

The Wolf Man (1941)

The Wolf Man (1941)

Naslednji dan v gozdu najdejo dve trupli, poleg Jenny še Belinega (Bela Lugosi), prerokovalca, ki ga je Jenny obiskala prejšnjo noč.  Bela je bil volkodlak, zdaj pa se vanj spreminja tudi Larry (ne samo ob polni luni!)…

Film traja dobro uro in je bil prava mala uspešnica s še štirimi nadaljevanji. Sicer ni za v mojo knjigo, se pa ga splača videti…

  • Share/Bookmark

Ok, Ginger Roger je superlepa, Fred Astaire je totalni car, zaključna scena je lepo koreografirana, a nekako mi ne potegnejo filmi, kjer protagonisti iz ljubega miru sredi pogovora pričnejo prepevati in plesati, pa tudi zaplet je tako zoprno klišejski, da že prav podcenjuje gledalca. V redu, to so trideseta, a skoraj vsi filmi s Fredom in Ginger so takšni, da svoj drive črpajo iz preprostega, banalnega nesporazuma, ki bi se razrešil takoj, ko bi kdo postavil edino logično in pravo vprašanje… A ustvarjalci so menili, da mora za to preteči ura in pol.

Top Hat (1935)

Top Hat (1935)

Daleč od tega, da bi bil film slab, pravzaprav je celo zelo gledljiv, a kratkomalo verjetno trenutno nisem v obdobju, ko bi mi pasali takšni cukrasti filmi.

  • Share/Bookmark

Tako močnega filma pa že dolgo ne! Moram priznati, da do včeraj nisem poznal Paula Munija oz. si ga nisem zapomnil iz filma Scarface (1932), ki sem ga gledal že leta nazaj. Tukaj igra pravzaprav totalno nasprotno osebo in verjetno tudi zaradi tega nisem povezal obeh filmov.

Muni zelo prepričljiv odigra po krivem na prislino delo obsojenega zapornika, globoko na jugu ZDA. Vojni veteran razbija kamenje za železnico, cesto… Spomnil sem se na tiste terenske posnetke Alana Lomaxa, saj tudi tukaj zaporniki ob ritmu krampov, ki udarjajo v kamenje, prepevajo…

YouTube slika preogleda

Odlični so posnetki mest ameriških mest, npr. Chicaga na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta prejšnjega stoletja…

YouTube slika preogleda

Bi rekel, da je film kriminalna drama, pa saj je, a je hkrati totalni socialni realizem in kritika takratnih razmer na jugu ZDA.

Kakorkoli, toplo priporočam predvsem (ali tudi) zaradi Munija! In zaradi ene najboljših zaključnih scen ever (spoiler!!!):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Peter Blood (Errol Flynn) je doktor, ki ga v Angliji po krivem obtožijo in pošljejo na Karibe v suženjstvo. V Port Royalu ga za 10 funtov kupi nečakinja guvernerja Arabella Bishop (Olivia de Havilland) in ga tako reši pred delom v rudniku. Kljub vsemu se mu tudi na plantaži ne godi najbolje in s situacijo se nikakor ne more sprijazniti. Načrtovani pobeg sovpade s španskim napadom mesta, Blood in njegovi prijatelji pa izkoristijo priliko in špancem ukradejo ladjo, medtem ko oni plenijo po mestu. Guverner Bishop jim v zahvalo ponudi drobtinice, zato ga vržejo s palube v morje in začne se piratsko življenje.

Captain Blood (1935)

Captain Blood (1935)

Captain Blood je po mojem mnenju predolg, poln anahronizmov, karakterizacija je slaba in sploh ne razumem, da je film prejel kar pet nominacij za oskarja. Errola Flynna je lansiral med takratne zvezde in tudi po zaslugi tega filma si je prislužil vlogo v oskarjevskem The Adventures Of Robin Hood tri leta kasneje, v katerem mu družbo prav tako dela Olivia de Havilland. Pravzaprav je Captain Blood lansiral kar oba, celo kot par, saj sta skupaj odigrala še par kostumskih filmov, raznoraznih avantur ipd.

Kljub par posrečenim dialogom, ni za v mojo knjigo.

  • Share/Bookmark

Odlična detektivska komedija z verjetno enim najbolj posrečenih parov v zgodovini filma. Nora (Myrna Loy) je bogata dedinja, ki se s svojim možem, upokojenim detektivom Nickom (William Powell), predaja brezskrbnemu življenju. Ko nenadoma izgine Nickov stari prijatelj, izumitelj Clyde Wynant (naslovni thin man), se zakonca proti svoji volji, predvsem Nickovi, znajdeta v vrtincu skrivnostnega primera. Film je klasična whodunit detektivka, začinjena z odličnimi dialogi zakoncev Charles, enega najbolj znanih detektivskih parov v zgodovini filma. Bila sta tako uspešna, prepričljiva in priljubljena, da je bilo posnetih še pet (!) nadaljevanj The Thin Mana.

The Thin Man (1934)

The Thin Man (1934)

Film je sicer adaptacija istoimenskega romana Dashiella Hammetta, ki je “zakrivil” tudi The Maltese Falcon, Red Harvest (inspiracija za film Akire Kurosawe Yojimbo) in The Glass key, po katerih so bili posneti odlični filmi.

Toplo priporočam!

  • Share/Bookmark

William Priest je sodnik v Kentuckyju, pribljubljen in topel človek, veteran državljanske vojne. Svetovljan čigar mir včasih skalita sestra in njegov nasprotnik Horace Maydew, ki se na prihajajočih volitvah poteguje prav za stolček sodnika. Priest ga ne jemlje resno, saj v uvodu filma spremljamo proces proti Pointdexterju, črncu obtoženemu kraje. Med govorom tožilca Maydewa sodnik bere časopis, obtoženi pa celo spi na zatožni klopi. Vse se spremeni, ko Maydew v naslednjem velikem procesu zahteva, da se Priest umakne s položaja sodnika, ker je osebno vpleten v primer in bi bil pristranski. Odveč bi bilo govoriti, da na koncu seveda zmaga pravica. Ta zmaga celo v vseh podzgodbah. Sodnikov nečak dobi dekle, mama potrdi vezo, ki jo je prej zavračala, sodnik spet najde svoj mir, obtoženi se snide s hčerko, Pointdexter pa dobi rakunji plašč, ki si ga je tako želel. Tu pa je tista stvar, ki me je kljub zavedanju, da je film iz leta ‘34, zelo motila. Odnos do afroameričanov, saj je lik Pointdexterja totalno stereotipen in ponižujoč. Stepin Fetchit in Hattie McDaniel sta sicer pionirja črnskih igralcev, a sploh prvi igra totalno lenega in zabitega črnca in že takrat so ga “bratje” označili za izdajalca in bojkotirali vse njegove nastope in filme. Hattie pa igra služkinjo, ki je najbolj srečna, da lahko razvaja svojega belega gospodarja in mu pomiva posodo ter pere perilo. Včasih skupaj zapojeta tudi kakšno pesem!

Judge Priest (1934)

Judge Priest (1934)

Seveda se John Ford malce norčuje iz juga, sploh s prikazom parade na koncu filma. Tudi prebivalci mesta so bili pripraljeni Gillisa obtožiti, dokler so mislili, da je severnjak. Ko med procesom izvejo, da se je boril za jug, v trenutku postane junak in sojenje se konča.

Kaj pa vem… Sam ga najverjetneje ne bi dal v svojo 1001 knjigo…

  • Share/Bookmark

Dobro uro trajajoča miniatura situacijske komike, It’s a gift predstavlja še enega od otroških filmskih spominov. Scena z britjem se mi je najbolj vtisnila v spomin. Harold je rahlo zapit gospod z dominantno in glasno ženo. Copata, ki si želi zgolj malo miru. Spremljamo njegov vsakdan, od omenjenega jutranjega britja, do odhoda v trgovino, kjer ni najbolj vešč dela s strankami. Na trenutke te prime, da bi zadavil njegovo ženo, saj Harold stoično prenaša vse njene izbruhe. Vdan v usodo, a v njemu še vedno tli ogenj po avanturi. Zato kupi ranč z nasadom pomaranč, ki pa je vse prej kot to. Ni jasno, ali je Harold vedel, da bo ranč lahko prodal po znatno višji ceni in si tako “kupil” mir pred ženo, to niti ni pomembno. Važno je, da je zdaj nesramno bogat in lahko v miru popiva ves v gosposko belih oblačilih. Mesiđ, če ga film sploh nosi, je očiten: denar ti kupi mir pred družino.

It's A Gift (1934)

It's A Gift (1934)

Seveda je v tej komediji zgodba drugotnega pomena, saj film deluje bolj kot kolaž skečev. W.C. Fields obvlada kamero in situacijo, dialoge in karakterje. Simpl ko pasulj.

  • Share/Bookmark

Kar nekako ne najdem volje, da bi nadaljeval s filmi iz knjige 1001 film. Sem pa bil zato aprila kar priden gost v kinu. Ogledal sem si sledeče zadeve:

  • Planet blow (2011): surferski film Sylvaina Demercastela. Slabo uro trajajoč film ponudi čudovite posnetke, pa tudi vso ljudsko bedo v odnosu do našega planeta. Sicer zelo žanrski film, ki pa so ga avtorji uspešno razširili z okoljevarstveno noto. Green sci-fi.
  • Eu cand vreau sa fluier, fluier (2010): nor sem na romunski novi val in tud Če hočem žvižgati, žvižgam me ni razočaral. OK, zgodba je sicer površna, saj ne izvemo, zakaj se je npr. Silviu znašel v zaporu in zakaj je njegov oče v bolnici. Sploh slednja informacija ne prinese popolnoma nič k zgodbi. Silviu je na prostosti skrbel za mlajšega bratca, ki pa ga sedaj hoče mama odpeljati s seboj v Italijo. Silviu tega ne dovoli, saj ga je strah, da mama za brata ne bo skrbela, tako kot ni zanj. Zato se je najbrž tudi znašel v zaporu. Poleg tega se najbrž počuti oropanega edine čustvene spone, ki ga še motivira za normalno življenje. Do izhoda ima še zgolj pet dni, sojetniki pa ga seveda provocirajo. Končni obrat je morda malce pretiran, a film vseeno ponudi par čustvenih momentov in pa veliko snovi za razmišljanje o življenju…
  • A dangerous method (2011): Hmmm… Kaj pa vem. Jung, Freud in ženska, ki je prišla vmes. Keira Knightley igra prepričljivo, čeprav je lik, čigar bolečino in razdvojenost sem najbolj začutil, seveda Jung, ki ga igra nenadjebljivi Michael Fassbender. Slabši osebni vtis pripisujem površni karakterizaciji in pa “katarzičnem” koncu. O Jungu in Freudu nisem izvedel nič novega, razmerja med trojčkom pa so bila površna. Tako kot cel film.
  • Med mano, tabo in bogom (2012): Gorkič se iz hrupne Dece debilane seli na film. Po lanski nagrajeni Verigi mesa, je letošnjem kratkem filmu opazen kvalitativni preskok. Odlična kamera, super zvok, glasba, barve, svetloba, igralska zasedba. Film stopnjuje napetost zelo počasi (kolikor je to sploh mogoče v 15-minutnem filmu), a na vrhuncu je zajeban ko sam satan. Sta bila Abam in Eva belca?
  • Oči in ušesa boga (2012): a Križnarjevem filmu ne morem drugače kot pozitivno. Sporočilna vrednost je neprecenljiva, takšne filme pa je treba “meriti” z drugačnimi vatli, kot igrane. Sam Križnar pa sproža ambivalentna občutja: njegova energija je nalezljiva, a hkrati se čuti njegova (naša, lastna, moja?) nemoč. Pravzaprav must see za vse, ki pravijo, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Takšnim lahko postavim samo eno vprašanje: kaj so naši problemi v primerjavi z njihovimi? Pičkin dim.
  • Parada (2011): odlično!

Vse filme sem si ogledal v celjskem Metropolu.

  • Share/Bookmark