1001 film preden umrem

Kino: maj 2012

Tudi mesec maj je v kinodvorane prinesel kar nekaj filmskih presežkov:

35 rhums (2008): ne prištevam se ravno med fene Claire Denis, a me je 35 šilc ruma, ki je bil na ogled v okviru Filmskega tedna Evrope, prijetno presenetil. Kljub zelo samosvoji art ekspresiji, počasnemu tempu in preprosti zgodbi, se me je film dotaknil. Morda ravno s svojo preproščino, ki pa zareže najgloblje. Navidezne malenkosti, ki so pravzaprav bolj pomembne kot svetovni nazor, poglabljanje v odnose, čustva in izpovedovanje. En tistih filmov, ki z malo sredstvi povedo zelo veliko in gledalec še nekaj časa svet okuša povsem drugače.

R (2009): Film je bil v Sloveniji prikazan že na Liffu 2010 (?), tokrat pa v sklopu FTE. Danski zaporniški film, ko se zapornik Rune znajde v začaranem krogu nasilja iz katerega se seveda lahko izvije samo še z več nasilja… Relativno brutalen film, avtorjem je odlično uspelo prikazati tesnobo in brezizhodnost. Največ k temu pridoda fenomenalna glasbena podlaga. Noise!

Le Havre (2011): Kaurismäki se vrača s svojo muzo Kati Outinen in naslika to, kar najbolj zna. Portret intimnega odnosa med Marcelom Marxom, nekdanjim pisateljem, in mladoletnim afriškim beguncem. Marx, ki skrbi za obolelo ženo, se poda na misijo zagotovitve dostojnega življenja za temnopoltega mladeniča. Pri tem mu na pomoč priskočijo sosedje, za petami pa mu je policija. Kaurismäki odlično prikaže staro in novo Evrope, hkrati pa me je spomnil, da bom moral obnoviti znanje Kafke…

Pranzo di ferragosto (2009): še zadnji film s FTE v katerem Gianni di Gregorio odigra glavno vlogo, se režira in si napiše scenarij. Skoraj auteur. Lahkotna komedija, ki razčljenjuje odnos italijanskih sinov do njihovih mater (in obratno). Zabavno!

Cea mai fericita fata din lume (2009): Najsrečnejše dekle na svetu se sprva zdi komičen film, a ko bolje pomisliš, žalostno ugotoviš, da režiserjeve besede resnično najbolj povzamejo film in stanje duha: “…[to] je film o kompromisih in lažeh; o filmskem jeziku, s katerim zavajamo; o sreči, žalosti in potrošništvu…” Čeprav na trenutke razvlečen, ponuja odlična izhodišča za preizpraševanje o manipulaciji medijev, potrošništvu in sreči.

Stari Pisker (2012): domača scena je bogatejša za partizanski film. Darko Nikolovski in ekipa navdušencev je posnela enourno akcijo reševanja jetnikov iz zloglasnega celjskega zapora. Kljub na trenutke slabšemu zvoku in kiksu, da v ozadju narava cveti in poganja, akcija pa je bila izvedena decembra (!), o filmu ne morem govoriti drugače kot afirmativno. Pozitivna energija ustvarjalcev je navdušujoča, predvsem pa je navdušujoč Ivan Grobelnik, edini živeči izmed osvoboditeljev, ki je bil prisoten na projekciji. Star je 92 let! Zanimivo mi je bilo, kako mešana publika je bila prisotna v povsem polni dvorani, o najstnikov, študentov, do metuzalemov. V času pomanjkanja nam očitno manjkajo tudi pozitivne zgodbe in pa moralni okvirji. Menim, da so z obiskom gledalci sporočali prav slednje!

Wuthering heights (2011): Andrea Arnold je posnela tudi film Akrvarij, ki je en mojih top 10 filmov, zato sem podobno estetiko pričakoval tudi od Viharnega vrha. Eee.. Recimo, da mi ni problem gledati kostumske filme, tudi knjiga Emily Brontë mi je všeč, a mi je bila tale filmska izkušnja vseeno rahlo dolgočasna. Resda lepa fotografija in kadri, a se mi je malce vleklo. Zanimivo je, da je med projekcijo iz dvorane jezno odšla neka starejša gospa in bentila nad “majhno” sliko. Najbrž ni vedela, da se je Arnoldova odločila film posneti v formatu 1.33 : 1 (ali 4:3) in s tem poudarila intimo, ujetost…

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !