1001 film preden umrem

Kino: april 2012

Kar nekako ne najdem volje, da bi nadaljeval s filmi iz knjige 1001 film. Sem pa bil zato aprila kar priden gost v kinu. Ogledal sem si sledeče zadeve:

  • Planet blow (2011): surferski film Sylvaina Demercastela. Slabo uro trajajoč film ponudi čudovite posnetke, pa tudi vso ljudsko bedo v odnosu do našega planeta. Sicer zelo žanrski film, ki pa so ga avtorji uspešno razširili z okoljevarstveno noto. Green sci-fi.
  • Eu cand vreau sa fluier, fluier (2010): nor sem na romunski novi val in tud Če hočem žvižgati, žvižgam me ni razočaral. OK, zgodba je sicer površna, saj ne izvemo, zakaj se je npr. Silviu znašel v zaporu in zakaj je njegov oče v bolnici. Sploh slednja informacija ne prinese popolnoma nič k zgodbi. Silviu je na prostosti skrbel za mlajšega bratca, ki pa ga sedaj hoče mama odpeljati s seboj v Italijo. Silviu tega ne dovoli, saj ga je strah, da mama za brata ne bo skrbela, tako kot ni zanj. Zato se je najbrž tudi znašel v zaporu. Poleg tega se najbrž počuti oropanega edine čustvene spone, ki ga še motivira za normalno življenje. Do izhoda ima še zgolj pet dni, sojetniki pa ga seveda provocirajo. Končni obrat je morda malce pretiran, a film vseeno ponudi par čustvenih momentov in pa veliko snovi za razmišljanje o življenju…
  • A dangerous method (2011): Hmmm… Kaj pa vem. Jung, Freud in ženska, ki je prišla vmes. Keira Knightley igra prepričljivo, čeprav je lik, čigar bolečino in razdvojenost sem najbolj začutil, seveda Jung, ki ga igra nenadjebljivi Michael Fassbender. Slabši osebni vtis pripisujem površni karakterizaciji in pa “katarzičnem” koncu. O Jungu in Freudu nisem izvedel nič novega, razmerja med trojčkom pa so bila površna. Tako kot cel film.
  • Med mano, tabo in bogom (2012): Gorkič se iz hrupne Dece debilane seli na film. Po lanski nagrajeni Verigi mesa, je letošnjem kratkem filmu opazen kvalitativni preskok. Odlična kamera, super zvok, glasba, barve, svetloba, igralska zasedba. Film stopnjuje napetost zelo počasi (kolikor je to sploh mogoče v 15-minutnem filmu), a na vrhuncu je zajeban ko sam satan. Sta bila Abam in Eva belca?
  • Oči in ušesa boga (2012): a Križnarjevem filmu ne morem drugače kot pozitivno. Sporočilna vrednost je neprecenljiva, takšne filme pa je treba “meriti” z drugačnimi vatli, kot igrane. Sam Križnar pa sproža ambivalentna občutja: njegova energija je nalezljiva, a hkrati se čuti njegova (naša, lastna, moja?) nemoč. Pravzaprav must see za vse, ki pravijo, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Takšnim lahko postavim samo eno vprašanje: kaj so naši problemi v primerjavi z njihovimi? Pičkin dim.
  • Parada (2011): odlično!

Vse filme sem si ogledal v celjskem Metropolu.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !