1001 film preden umrem

Philomena (2013): malce toplejša verzija Sester magdalenk, če je kaj takega sploh moč zapisati. “Toplejša” se predvsem nanaša na Judi Dench, ki odlično zaigra preprosto dekle, ki jo zaznamovano z nezakonskim otrokom zaprejo v samostan (kot takrat mnogo drugih žensk – vse v imenu vere!). Njenega otroka dajo nune kmalu v posvojitev v Ameriko. Čez 50 let se ga odloči poiskati, pri tem pa ji pomaga bivši BBCjev novinar, ki ga igra prav tako odlični Steve Coogan. Skupaj se odpravita čez lužo in potovanje ju precej zbliža, kljub temu, da sta iz popolnoma različnih svetov. Oba dasta en drugemu točno to, kar potrebujeta. Seveda ne morem dovolj dobro zapisati, kako se mi gnusijo takšna dejanja v imenu vere in spodobnosti in naravnost grozljivo je, da se je to sploh lahko dogajalo. Film seveda temelji na resničnih dogodkih.

Inukovo potovanje (Inuk, 2010): Čudovita avanturistična socialna drama (?!) o najstniku, ki ga socialna služba pošlje v otroško zavetišče na otoku sredi Arktičnega morja. Tam sreča starega lovca, ki vsako leto nekaj otrok odpelje v ledeno divjino. Tam so soočeni s preteklostjo, s starim načinom življenja, ki pa jim seveda več pove o današnjih časih. Plus: fantastični posnetki grenlandske pokrajine.

Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru, 2013): film, ki me preganja še mesec po ogledu. Kot oče 5 letne hčere, se sprašujem, kako bi reagiral jaz, ko bi me po šestih letih soočili z dejstvom, da je v porodnišnici prišlo do napake in moj krvni otrok živi pri drugi družini, njihov pa pri meni. Kaj je bolj pomembno: kri ali čustva? Odgovor ni tako preprost, kot se sprva zdi… Btw, Spielberg je že odkupil pravice za rimejk.

Za dežjem posije sonce (2012): odlična komična drama. Bradley Cooper in Jennifer Lawrence sta dobitna kombinacija, ki si dajeta točno to kar v tistem trenutku oba najbolj potrebujeta – malce norosti. Super!

Zeleno kolo (Wadjda, 2013): prvi celovečerni film iz Savdske Arabije in hkrati prvi, ki ga je posnela ženska. Odličen in pogumen prvenec je topla pripoved o tem, kaj vse je pripravljena storiti deklica, da bi dobila kolo. Prevozno sredstvo, ki ga v našem okolju jemljemo kot del vsakdana, je tam za ženske prepovedano sredstvo prevoza.

Vse filme sem si ogledal v Metropolu.

  • Share/Bookmark

Moram priznati, da sem Malickov fen, da mi je film Božanski dnevi en najljubših, pa tudi Badlands se uvršča precej visoko. Tudi v tem Malickovem filmu imamo pripovedovalca, ups, pripovedovalko, ki je odlična povezovalna nit. Zgodbo tokrat plete Holly (Sissy Spacek), ki jo iz vukojebine reši Kit (Martin Sheen), totalni sociopat, ki pa na kmečko deklino, ki ni videla sveta, naredi tako močan vtis, da se vanj zaljubi. Njuna ljubezen je zaradi njunih dejanj obsojena na propad, a je to vsemu nasilju navkljub, khm, precej romantičen film z vsemi ljubezenskimi klišeji. Spacekova in Sheen sta odlična in se v svojih vlogah več kot očitno počutita zelo sproščena. Zelo liričen film z odlično fotografijo in junakoma, ki ti v svoji otroški naivnosti prirasteta k srcu!

Badlands (1973)

Zelo priporočam!

  • Share/Bookmark

Jasno je, da v knjigi s tisoč in enim filmskim naslovom ne morejo biti sami biseri. Hkrati se je ob gledanju 70 let starih filmov težko popolnoma vživeti v gledalca tistega časa, ko je bil film posnet. I Walked With A Zombie ima sicer super atmosfero (v mislih imam nočni sprehod skozi polja trsa iz vile do vudujskega kampa), a je zgodba preveč površna. Ima pa film še en plus – vuduja ne zavrže kot nek mumbo jumbo temveč vudujsko kulturo sprejema in jo skuša uporabiti pri ozdravljenju pacientke.

Je pa res, da z ogled ne bi priporočal nekomu, ki bi me povprašal po dobrem naslovu.

  • Share/Bookmark

Ker sta bili zadnji dve objavi rafalni in kultni (ne objavi, filma), naj v tem smislu tudi nadaljujem.

Kar se mene tiče (mene!), je Blade Runner najboljši film vseh časov in žanrov. Pogledam ga vsake toliko časa in vedno ga znova občudujem. Scena na strehi mi vedno naježi kožo in prižene solze v oči.

Blade Runner (1982)

Blade Runner (1982)

In ko sem prvič videl Sean Young v vlogi Rachael, je bila princesa Leia v hipu pozabljena, hehe…

  • Share/Bookmark

Mali Potepuh je tokrat ukleščen v vedno bolj poblaznel, vedno bolj industrializiran moderni svet, ki ga osmišlja samo še junakova ljubezen do mlade brezdomke.

Modern Times (1936)

Modern Times (1936)

Kljub temu, da je od prvega zvočnega filma minilo že skoraj deset let, Chaplinova nema mojstrovina funkcionira tudi brez zvočnega dialoga. Še eden izmed večnih filmov!!!

Brez zveze, da sploh zapišem, da zelo, zelo priporočam.

  • Share/Bookmark

Najboljša romantična komedija vseh časov!!! Napisati kaj več, je popoln nesmisel…

City Lights (1931)

City Lights (1931)

…razen tega: film sem imel priložnost videti na velikem platnu. Še vedno jočem od sreče!

  • Share/Bookmark

Jean je kapitan rečne tovorne ladje, Juliette pa je djevojka sa sela, ki si želi videti svet. Ker morajo mladoporočenci na poročno potovanje, združita koristno s prijetnim in Jean vzame Juliette s seboj na pot do Le Havra, sproti pa ji želi razkazati utrip glavnega mesta. Na ladji ju pričaka skromna posadka, ki jo sestavljata Papa Jules in njegov vajenec. Med novimi sostanovalci vlada sproščeno vzdušje, a problemi nastanejo, ko začne Jean kazati prve znake ljubosumja. Za Papa Julesa, ki sprva deluje kot opravilno nesposoben, se izkaže, da je pravi svetovljan in njegova kajuta je nastlana s predmeti z njegovih neštetih potovanj. Juliette je seveda vedoželjna deklina, a Jeanu to ne ustreza, zato se prvič spreta. Drugi, bolj usoden prepir se zgodi v Parizu, ko mladi par končno dočaka mestni utrip in se v nekem klubu Jean spre s krošnjarjem / žigolom / performerjem, ki peca Juliette in jo vabi, naj pobegne z njim.

L'Atalante (1934)

L'Atalante (1934)

Očarana nad velemestom, se odloči, da bo v Parizu prebila še en dan in pobegne z ladje. To Jeana tako razjezi, da se z ladjo odpravi naprej proti Le Havru, mlado ženo pa pusti na milost in nemilost velikega mesta, ki je seveda neizprosno do tako neizkušenih osebkov. Medtem ko Juliette tava po Parizu, brez denarja in sreče, Jean postaja vedno bolj depresiven, katatoničen, celo samomorilski. Ko ga po skoku v vodo rešita njegova ladijska kolega, se Papa Jules odloči, da se vrne v Pariz in najde kapetanovo mlado ženo. Tako se tudi zgodi in mladi par je srečno združen.

V zelo preprosti zgodbi, ko spremljamo prvih nekaj dni mladoporočencev, je polno scen in kadrov, ki bodo še leta naprej navduševala in inspirirala režiserje. L’Atalante velja za edini Vigov celovečerni film (umrl je pri 29-ih), a je hkrati tudi en najpomembnejših v filmski zgodovini nasploh. Poetični realizem filma je bil navdih za t.i. francoski novi val, med njegove fene pa se med drugimi prištevata Truffaut in Kusturica.

Odlična kamera, posnetki na lokaciji (za razliko od večine ameriških filmov tistega časa, ki so posneti v studiih, je tale film posnet na ulicah), ki bi jih lahko gledal kar same po sebi, fenomenalna osvetlitev in pa par nepozabnih scen (npr. rokoborba s samim seboj Papa Julesa) naredita ta film za enkratno izkušnjo! Toplo priporočam!

  • Share/Bookmark

Boris Karloff in Bela Lugosi v istem filmu. Sliši se bolje, kot v resnici je. No ja, v času ko je bil posnet, je bil velik hit in kritiško odlično sprejet, predstavlja pa enega prvih širše priznanih filmov, ki se ukvarjajo z okultnim. V sicer manj kot uro trajajoč film so nametane nekrofilija, ailurofobija (iracionalen strah pred mačkami), mučenje, odiranje kože, črna maša, itd. A ne morem mimo zares slabe zgodbe, ki naj bi bila prirejena po kratki noveli E.A. Poeja, in zares slabe igre. Karloff in Lugosi sta tako, hm, kaj bi rekel, smešna v svoji okornosti, da sem komaj zadrževal odprte oči, kljub temu, da ni bila pozna ura. Over-the-top igra, še ostanek nemih filmov, ki pa ne funkcionira. In zares (zares!) me je motila glasba, ki se ne neha od prve do zadnje minute!

The Black Cat (1934)

The Black Cat (1934)

Ni za v mojo knjigo.

  • Share/Bookmark

Krimi dokumentarcev je kolikor hočeš, a takšnih, tapravih, dobrih, ki se gledajo kot triler, je zelo malo. In v zadnjem času sem jih pogledal kar nekaj. Paradise Lost, Aileen Wuornos, Herzogov Into the Abyss – sami masterpisi -, včeraj pa še Morrisovo Tanko modro črto.

Dallas, Teksas. Že lokacija dogajanja obljublja kontroverzno zgodbo, saj v tem koncu ZDA niso ravno najbolj znani po pravičnem sodnem sistemu. Kakorkoli… Neke noči leta ‘76 policijska patrulja ustavi avtomobil zaradi pokvarjene zadnje luči. Policist naj bi voznika samo opozoril na prekršek, a še preden se približa avtomobilu, že leži v krvi na tleh, pokošen s petimi streli. Njegova kolegica, ki sploh ne spremlja postopka in v avtu zadaj pije neko brozgo iz fast fooda, kjer sta se maloprej ustavila, ne uspe reagirati in pomagati kolegu, ne zapomne si registrskih tablic, celo znamke avtomobila si ne uspe pravilno zapomniti. Cela zadeva se najbrž ne bi nikoli razrešila, če se 16-letni mulac ne bi hvalil pred svojimi kolegi, kako je ubil policista. Do sem vse v redu. Policisti namreč poberejo fanta, ki jim pokaže avtomobil in jih celo odpelje do pištole, ki jo je odvrgel v močvirje. Tu se pa stvari zapletejo, saj po nekaj zaslišanjih mulac obdolži 28-letnega štoparja, ki ga je tiste noči pobral na cesti, saj mu je zmanjkalo bencina.

The Thin Blue Line (1988)

The Thin Blue Line (1988)

Ker je v igri umor policista, si možje v modrem prizadevajo primer čimprej pripeljati h koncu in ker je tudi v Teksasu prepovadano na električnem stolu scvreti mladoletnika, se odločijo, da bodo obtožili štoparja. Kljub vsem dokazom proti in nezanesljivim pričam, 28-letnika obsodijo na smrt.

Tale je seveda must see za vse ljubitelje dokumentarcev, kriminalk, trilerjev, court filmov in serij. Real life grozljivka! Zelo priporočam!!!

  • Share/Bookmark

Film Johna Hustona ima vse atribute za dober film. Prepričljivo karakterizacijo in igro, trden scenarij, element presenečenja, like s katerimi se lahko poistovetiš in začutiš njihovo bolečino. Zgodba je klasična za noir filme. Skupina kriminalcev se odloči oropati trgovca z dragimi kamni, kar jim tudi uspe. Ne povsem po načrtih, a vendarle. Sledi double-cross zaplet, razplet in konec, ki ga najbrž v današnjem holywoodu ne bi posneli.

The Asphalt Jungle (1950)

The Asphalt Jungle (1950)

Sterling Hayden je resda malce robat in okoren, a je točno tak, kot mora biti mišičnjak. A ima tudi čustveno in razmišljujočo plat, kar ga naredi zelo človeškega. Odličen je tudi Sam Jaffe v vlogi masterminda celega ropa. Hladen, analitičen, elokventen krimi-intelektualec. Takšen, ki bi si ga želel za prijatelja v dolgih zimskih nočeh, če se malce pošalim. Bonus v tem odličnem filmu pa je punca, ki se mi je ves čas, ko je bila na ekranu, zdela tako znana. Seveda… Za Marilyn Monroe, takrat še povsem neznano igralko, je bila to ena ključnih vlog.

Super film, priporočam!

  • Share/Bookmark