:1001 film preden umrem

William Priest je sodnik v Kentuckyju, pribljubljen in topel človek, veteran državljanske vojne. Svetovljan čigar mir včasih skalita sestra in njegov nasprotnik Horace Maydew, ki se na prihajajočih volitvah poteguje prav za stolček sodnika. Priest ga ne jemlje resno, saj v uvodu filma spremljamo proces proti Pointdexterju, črncu obtoženemu kraje. Med govorom tožilca Maydewa sodnik bere časopis, obtoženi pa celo spi na zatožni klopi. Vse se spremeni, ko Maydew v naslednjem velikem procesu zahteva, da se Priest umakne s položaja sodnika, ker je osebno vpleten v primer in bi bil pristranski. Odveč bi bilo govoriti, da na koncu seveda zmaga pravica. Ta zmaga celo v vseh podzgodbah. Sodnikov nečak dobi dekle, mama potrdi vezo, ki jo je prej zavračala, sodnik spet najde svoj mir, obtoženi se snide s hčerko, Pointdexter pa dobi rakunji plašč, ki si ga je tako želel. Tu pa je tista stvar, ki me je kljub zavedanju, da je film iz leta ‘34, zelo motila. Odnos do afroameričanov, saj je lik Pointdexterja totalno stereotipen in ponižujoč. Stepin Fetchit in Hattie McDaniel sta sicer pionirja črnskih igralcev, a sploh prvi igra totalno lenega in zabitega črnca in že takrat so ga “bratje” označili za izdajalca in bojkotirali vse njegove nastope in filme. Hattie pa igra služkinjo, ki je najbolj srečna, da lahko razvaja svojega belega gospodarja in mu pomiva posodo ter pere perilo. Včasih skupaj zapojeta tudi kakšno pesem!

Judge Priest (1934)

Seveda se John Ford malce norčuje iz juga, sploh s prikazom parade na koncu filma. Tudi prebivalci mesta so bili pripraljeni Gillisa obtožiti, dokler so mislili, da je severnjak. Ko med procesom izvejo, da se je boril za jug, v trenutku postane junak in sojenje se konča.

Kaj pa vem… Sam ga najverjetneje ne bi dal v svojo 1001 knjigo…

Brez komentarjev

Dobro uro trajajoča miniatura situacijske komike, It’s a gift predstavlja še enega od otroških filmskih spominov. Scena z britjem se mi je najbolj vtisnila v spomin. Harold je rahlo zapit gospod z dominantno in glasno ženo. Copata, ki si želi zgolj malo miru. Spremljamo njegov vsakdan, od omenjenega jutranjega britja, do odhoda v trgovino, kjer ni najbolj vešč dela s strankami. Na trenutke te prime, da bi zadavil njegovo ženo, saj Harold stoično prenaša vse njene izbruhe. Vdan v usodo, a v njemu še vedno tli ogenj po avanturi. Zato kupi ranč z nasadom pomaranč, ki pa je vse prej kot to. Ni jasno, ali je Harold vedel, da bo ranč lahko prodal po znatno višji ceni in si tako “kupil” mir pred ženo, to niti ni pomembno. Važno je, da je zdaj nesramno bogat in lahko v miru popiva ves v gosposko belih oblačilih. Mesiđ, če ga film sploh nosi, je očiten: denar ti kupi mir pred družino.

It's A Gift (1934)

Seveda je v tej komediji zgodba drugotnega pomena, saj film deluje bolj kot kolaž skečev. W.C. Fields obvlada kamero in situacijo, dialoge in karakterje. Simpl ko pasulj.

Brez komentarjev

Kar nekako ne najdem volje, da bi nadaljeval s filmi iz knjige 1001 film. Sem pa bil zato aprila kar priden gost v kinu. Ogledal sem si sledeče zadeve:

• Planet blow (2011): surferski film Sylvaina Demercastela. Slabo uro trajajoč film ponudi čudovite posnetke, pa tudi vso ljudsko bedo v odnosu do našega planeta. Sicer zelo žanrski film, ki pa so ga avtorji uspešno razširili z okoljevarstveno noto. Green sci-fi.

• Eu cand vreau sa fluier, fluier (2010): nor sem na romunski novi val in tud Če hočem žvižgati, žvižgam me ni razočaral. OK, zgodba je sicer površna, saj ne izvemo, zakaj se je npr. Silviu znašel v zaporu in zakaj je njegov oče v bolnici. Sploh slednja informacija ne prinese popolnoma nič k zgodbi. Silviu je na prostosti skrbel za mlajšega bratca, ki pa ga sedaj hoče mama odpeljati s seboj v Italijo. Silviu tega ne dovoli, saj ga je strah, da mama za brata ne bo skrbela, tako kot ni zanj. Zato se je najbrž tudi znašel v zaporu. Poleg tega se najbrž počuti oropanega edine čustvene spone, ki ga še motivira za normalno življenje. Do izhoda ima še zgolj pet dni, sojetniki pa ga seveda provocirajo. Končni obrat je morda malce pretiran, a film vseeno ponudi par čustvenih momentov in pa veliko snovi za razmišljanje o življenju…

• A dangerous method (2011): Hmmm… Kaj pa vem. Jung, Freud in ženska, ki je prišla vmes. Keira Knightley igra prepričljivo, čeprav je lik, čigar bolečino in razdvojenost sem najbolj začutil, seveda Jung, ki ga igra nenadjebljivi Michael Fassbender. Slabši osebni vtis pripisujem površni karakterizaciji in pa “katarzičnem” koncu. O Jungu in Freudu nisem izvedel nič novega, razmerja med trojčkom pa so bila površna. Tako kot cel film.

• Med mano, tabo in bogom (2012): Gorkič se iz hrupne Dece debilane seli na film. Po lanski nagrajeni Verigi mesa, je letošnjem kratkem filmu opazen kvalitativni preskok. Odlična kamera, super zvok, glasba, barve, svetloba, igralska zasedba. Film stopnjuje napetost zelo počasi (kolikor je to sploh mogoče v 15-minutnem filmu), a na vrhuncu je zajeban ko sam satan. Sta bila Abam in Eva belca?

• Oči in ušesa boga (2012): a Križnarjevem filmu ne morem drugače kot pozitivno. Sporočilna vrednost je neprecenljiva, takšne filme pa je treba “meriti” z drugačnimi vatli, kot igrane. Sam Križnar pa sproža ambivalentna občutja: njegova energija je nalezljiva, a hkrati se čuti njegova (naša, lastna, moja?) nemoč. Pravzaprav must see za vse, ki pravijo, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Takšnim lahko postavim samo eno vprašanje: kaj so naši problemi v primerjavi z njihovimi? Pičkin dim.

• Parada (2011): odlično!

Vse filme sem si ogledal v celjskem Metropolu.

Brez komentarjev

Po daljšem premoru od tisočinenega filma, nadaljujem svojo filmsko potovanje po zgodovini sedme umetnosti. Kako bolje nadaljevati, kot pa z ultimativno klasiko, komedijo z junakoma mojega ranega otroštva. Stenli in Oli, kot smo ju klicali, sta večna, tako kot Chaplin.

Sons Of The Desert (1933)

Dobro uro trajajoč rollercoaster situacijske komedije s klasičnim S & O zapletom.Da bi lahko šla na konvencijo kluba Sons of the desert, se zapletata v nemogoče laži, iz katerih se skušata izvleči z novimi lažmi, a je povsem odveč pripomniti, da se tako le že globlje zapleteta v brezizhodno situacijo.

Must see!

Brez komentarjev

Film Božanski dnevi je prvi masterpiece nenavadnega režiserja Terrenca Malicka. O Malicku se je lani veliko govorilo, še več pa o njegovem filmu Drevo življenja. O tem filmu vemo skoraj vse, tudi če ga niste videli, veste vsaj to, da je v Cannesu prejel zlato palmo in da v njem igra Brad Pitt. Kaj pa vemo o Malicku? Bolj malo, saj se ta samodržec ne želi pojavljati v javnosti in javnih občilih, če pa že privoli v kakšen intervju, potem noče govoriti o svojih filmih, o zasebnosti itd. Introvertiranec, ki svoje kreativne presežke raje izraža v filmih, kot pa pred občinstvom. Tako npr. lani ni prišel niti po zlato palmo.

Malick je predstavnik t.i. holywoodske renesanse in ki se navdušuje nad simetrično kompozicijo, njegovi filmi so polni posnetkov pokrajin, narave. Pravi mojster je pri uporabi svetlobe in barv. Prav Božanski dnevi so dokaz, kako skrbno se je lotil snemanja, ki naj bi bilo po pričevanju prisotnih precej naporno, saj so morali čakati na popolne pogoje za snemanje, tj. pravo svetlobo. Očitno je bilo vredno truda, saj film enostavno izgleda božansko, barve so fantastične, prizori tudi in kjerkoli bi v filmu pritisnil na premor, bi si lahko naredil razglednico ali fototapeto. Tudi zaradi tega je film postal klasika ameriške filmske produkcije.

Days Of Heaven (1978)

Zgodba se odvija sredi I. svetovne vojne, pripoveduje pa jo 17-letna Linda Manz, ki ima tako zanimiv glas in naracijo, da bi jo lahko poslušal do onemoglosti. Bill (mladi Richard Gere) in njegovo dekle Abby (Brooke Adams) ter njena sestra (zgoraj omenjena pripovedovalka), se pred težavami zatečejo na plantažo, kjer najdejo delo na polju. Dneve preživljajo ob trdem delu a v idiličnem okolju. Bill in Abby se pretvarjata, da sta brat in sestra, a brez prave vizije o prihodnosti, se zapleteta v ljubezenski trikotnik z lastnikom plantaže (Sam Shepard). To je bolj ali manj vse, kar se zgodbe tiče in na prvi izgled ni ne vem kako posebna. Res ni. Poseben je način, kako jo poda Malick.

Malicka je snemanje filma očitno tako izčrpalo, da je svoj naslednji film The Thin Red Line posnel šele 20 let kasneje, Božanski dnevi pa so zagotovo eden mojih najljubših filmov sploh in imel sem srečo, da sem ga lahko prejšnji teden videl celo na velikem platnu!!!

2 komentarjev

Dean Potter je trenutno en največjih zvezdnikov med plezalci. Že pred časom sem gledal nek dokumentarec o njegovem slackline-anju, mislim, da je bil naslov Skywalker, kjer ga spremljamo med izzivanjem gravitacije na najlonski vrvici, razpeti visoko nad tlemi. Pravzaprav se temu ne reče več slackline temvče highline. Če se prav spomnim, je termin vpeljal prav Potter.

Tudi v kratkem filmu Fly Or Die, si Potter izmisli povsem nov “šport”. Združi namreč prosto plezanje in BASE skoke. Nastane free BASE. Gre za idejo, ki jo je prav on prvi udejanil. Plezalec se smeri loti brez varovanja, samo z malim  padalom na hrbtu. Ko torej popustijo mišice ali se odlomi skala, se odrineš in letiš. In, kot sam pravi, najslabši možni izhod spremeniš v najboljšega: leteti!!!

Film je bil prikazan na domžalskem Festivalu gorniškega filma, sam pa sem ga imel priložnost videti pretekli torek v celjskem Metropolu. Sledil mu je še Berhault (2008), a o tem kdaj drugič. Sicer pa za februar in marec obljubljajo še dva podobna sklopa. Več na spletni strani kina.

Brez komentarjev

Sem fen Françoisa Ozona. Priznam. Kratkomalo mi je blizu njegov smisel za humor. Lani me je blazno navdušil Ricky, tokrat sem užival ob Gospodinji. Ujel sem še zadnjo predstavo v Metropolu, preden je film odšel naprej po art kino mreži (ta teden na sporedu v izolskem Odeonu).

Potiche (2010)

Lepo je videti skoraj 70-letno gospo v tako dobri formi. Catherine Deneuve je namreč žena, mama, predvsem pa gospodinja svojemu nezvestemu možu, lastniku tovarne. Med njima že zdavnaj ni več strasti, energije, volje, ljubezni, klasična zgodba v stilu keeping up appearances. Nekega dne ga delavci tovarne ugrabijo, na čelo podjetja pa se po nasvetu bivšega ljubimca in zdajšnjega župana (Gérard Depardieu), predvsem pa komunajzerja, zavihti prav gospodinja.

Sproščen filmček za konec napornega tedna.

7 komentarjev

Vsekakor en od mojih najljubših filmov vseh časov in verjetno tudi med mojih top 10. Buster Keaton v najboljši formi. Državljanska vojna v Ameriki, na eni strani imamo jug, na drugi sever, povezuje pa ju železnica. Prav železnica s svojo težko mašinerijo je tokrat poligon Keatonovih genijalnih vragolij. Tudi romantična plat filma je prepričljiva in z lahkoto se poistovetimo z Busterjem in začutimo ljubezen do Annabelle. Predvsem pa se čuti Keatonovo globoko razumevanje publike, ki ji pripravi uro in pol nepozabne filmske izkušnje. Ljubezen, lokomotiva & rock’n'roll.

2 komentarjev

Jutri, torej v torek, 17. januarja, bosta v celjskem Metropolu na ogled dva filma z gorniško tematiko. Ker sem navdušen pohodnik, si ju bom zagotovo ogledal.

Na sporedu bosta Fly or Die in Berhault. O Deanu Potterju sem že gledal par dokumentarcev in tip je totalni norec. Pleza brez varovanja, z malim padalom na hrbtu, izumil je povsem nov šport oz. različico slack line-a. Vrv namreč napenja visoko nad prepadi, tako da se zdaj temu reče high line. Po tisti najlonski vrvici hodi kot balerina. Seveda, večkrat brez varovanja. V glavnem, komaj čakam…

O Patricku Berhaultu pa še ne vem ničesar, razen to, da je leta 2004 skrivnostno izginil na štiritisočaku Domu.

Povezava do dogodka je tukaj.

Tale post naj služi kot opomnik za vse zainteresirane.

Še danes pa si bom doma privoščil kak nemi film iz knjige 1001 film…

Brez komentarjev

Kratki film, ki ga je podpisal Jean Vigo, ima podnaslov Young devils at college in se seveda nanaša na dijake neke šole. Mladi uporniki se borijo proti represivnemu šolskemu sistemu, film pa preseneti z neposrednostjo prizorov, ki jih v tako zgodnjem obdobju filmskega ustvarjanja, niso bili ravno najbolj navajeni. Vidimo moškega z bingljem do kolen (ok, pretiravam, ampak zeblo ga zagotovo ni!), film se ponaša s človeškimi iztrebki oz. iztrebljanjem, od dreka do smrkljev in humorjem na te teme, blasfemične dijake, prismuknjene profesorje in prikrito homoerotiko.

Na koncu mladi uporniki (z razlogom ali brez – ali je ta sploh potreben?) na streho šole izobesijo gusarsko zastavo, film pa se konča tik pred tem, ko fantje poletijo s strehe…

Kul filmček. V celoti objavljen na YT:

Brez komentarjev